Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Zaupajmo si

Za mano je 11 mesecev dojenja. Čudovito obdobje, ki ga v teh dneh počasi zaključujem. Hvaležna sem mojim mlekarnam, da sta tako dolgo brezhibno delovali pri obeh mojih sinovih. 🙂 Zdaj pa je prišel čas, da mami spije kak bambus ali dva na vroč poletni večer, dojenček pa se pocarta pri atiju. 🙂 Vsi seveda poznamo koristi dojenja za otroka, pa tudi na mamico lahko vpliva zelo blagodejno. Ne glede na vse njegove prednosti, pa vedno znova o tej temi poudarjam tudi tole: različni smo, tako mamice kot dojenčki. Nekaterim nekaj steče lažje (in pri tej temi to dobesedno :)), spet drugim težje, pomembno se je zavedati, da vsak izbere neko svojo pot, ki je zanj in za njegovo družino torej tista prava. Ob vsem tem je dobro včasih nekam poslati še slabo vest, ki nas mamice tako rada gloda. 

Dojenje v senci dreves 

Kakorkoli, dojenje je zagotovo tako super stvar, da si zasluži posebno obeležitev, z recimo njemu namenjenim svetovnim tednom. Ob tej priložnosti bo v soboto, 4. avgusta, v več slovenskih mestih potekal že peti Festival Dojiva.se, ki je namenjen pomoči in informiranju nosečnic o pomenu dojenja in premagovanju težav z njim, pa tudi o drugih izzivih nosečnosti in starševstva je govora. Podporna skupina Dojiva.se, ki deluje na Facebooku, se bo tako iz virtualnega sveta preselila v parke in na ulice ter trge v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, Tržiču, Ankaranu, Postojni, Ravnah na Koroškem, Železnikih in pa seveda tudi na Ptuju. Pri nas bo pod krošnjami mestnega parka, od 9. do 12. ure, letos bo prvič možno kupiti še festivalsko majico in dobiti Vodnik za nosečnost, dojenje in starševstvo, ki ga izdaja Online šola za starše Podsrcem.si – glavni organizator omenjenega festivala.

V tem smo skupaj 

V našem mestu sicer prireditev poteka že tretje leto, prvič jo je tukaj organizirala Karina Vidovič, sedaj pa jo že dve leti pripravljata Petra Kolarič iz Zavoda Bodidobro in Barbara Terbuc iz Društva Zarjin Gaj, obe iz pedagoške stroke. Tudi drugače se namreč ukvarjata z organizacijo različnih zanimivih dogodkov za otroke in družine. „Lani je s Petrine strani prišla pobuda, da takšen festival skupaj organizirava na Ptuju, ker verjameva v moč informacij iz prve roke. Postati in biti mama je nekaj samoumevnega, vendar smo v tem obdobju najbolj ranljive in prevečkrat same. Izgubila se je moč skupnosti, brezpogojne pomoči in slišanosti maminih ter otrokovih primarnih potreb. Na tem festivalu se lahko mamice srečamo v živo, izvemo veliko koristnega, predvsem pa mamice dobijo občutek slišanosti in da v tem niso same,“je prepričana Barbara.

Zaupajte si

Tema letošnjega festivala “Zaupam si” je namenjena opogumljanju žensk, da ponovno odkrijejo in prisluhnejo svoji intuiciji. V poplavi informacij in dobronamernih nasvetov je pomembno, da se ženska zanese na svojo presojo in svoj občutek. Ob nosilni temi pa je tudi letošnji dogodek z vsebinami in pogovori namenjen sodelovanju med doječkami in nosečkami, da bodo lahko bodoče mamice že v času nosečnosti pripravljene na izzive, s katerimi se srečajo v minutah, urah, dnevih in tednih po porodu. Več o samem dogajanju, lokacijah, programu si lahko preberete TUKAJ in na Facebooku:  TUKAJ

Barbara in Petra – vsaka s svojo zgodbo o dojenju

„Zame je to vedno bilo nekaj samoumevnega. Lahko bi rekla, da sem šolski primer dojenja, ker je pri obeh otrocih steklo neverjetno dobro. Mogoče bo slišati malo čudno, ampak je to področje, kateremu med pripravami na porod, rojstvo in prvo otrokovo leto sploh nisem posvečala posebne pozornosti. Vedela sem, da je to najboljše, kar lahko dam dojenčku in tako je tudi bilo, kljub nenaklonjeni okolici. Seveda je bilo boleče in velikokrat, sploh ponoči, naporno, ampak je šlo.  Prvega otroka sem dojila 25 mesecev, drugega pa 16,“ je povedala Barbara. Petrina zgodba o dojenju pa je drugačna. Z njim je imela kar nekaj težav: „Najino dojenje je steklo v porodnišnici, potem pa se je vse obrnilo ob prvem obisku patronažne sestre. Sin je bil dehidriran in predstavila mi je dve možnosti: vrnitev v bolnišnico ali dodajanje adaptiranega mleka. Odločila sem se za slednje, saj se po petih dneh porodnišnice, tja res nisem želela vrniti. S tem sem nekako zapečatila najino usodo. Ni nama uspelo preiti na polno dojenje.“ 

Pomembno se je ne sekirati

Po Barbarinih besedah današnja kultura izhaja iz razmišljanja o pomanjkanju. Usmerjeni smo v to, česar nimamo, pa čeprav imamo več, kot je kdorkoli v preteklosti imel: „Tudi dojenje je ena takšna stvar. Je pomembno, ampak imamo več nadomestkov in pravih hranil za dojenčke kot kdajkoli prej. S tem sovpada tudi letošnje geslo festivala Zaupam si. Zaupajmo si, sprejmimo se takšne, kot smo, vedimo, da nismo same. Uživajmo v materinstvu samem in se osredotočimo na blagoslove, ki jih prinaša. Otrok potrebuje mamo in ne njenih skrbi!“ Petra priporoča mamicam z izzivi pri dojenju, da se obrnejo druga na drugo in svetovalce za dojenje. Če je za to že prepozno, pa predlaga sprejemanje situacije in to brez občutka krivde: „Iz lastne izkušnje lahko rečem, da je to proces, a kriviti se za en neuspeh res ne prinaša nič dobrega. Poiščimo raje tiste vidike, na katere smo ponosne in jih doživljamo kot uspešne: smo zmogle biti ob otroku, ko nas je klical s svojim jokom, smo mu dale svojo bližino in nežnost, smo mu pustile, da se svobodno giblje in raziskuje, smo bile ob njem mirne in prisotne?“

Se flamingamo! 🙂

Foto: Klavdija Vnuk