Zakaj za martinovo jemo gosi?

Martinovemu rečejo ponekod tudi jesenski pust. Pust pa je nekaj, kar v naših koncih jemljemo zelo resno, zato je danes seveda treba kaj reči (oziroma napisati) tudi o tem prazniku vina. 🙂 Šega o martinovanju bi naj imela izvor v predkrščanski dobi, ko so častili božanstvo, ki so se mu jeseni s prirejanjem obilnih pojedin zahvaljevali za dobro letino. Sveti Martin je sicer znan kot zavetnik vojakov, konjenikov, jezdecev, konj, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, kovačev, hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov, domačih živali in gosi. Dokaj poznega izvora bi naj bila legenda o teh pernatih živalih, ki so »izdale« Martina. Baje je bil tako skromen, da se je mednje skril, ko so ga iskali, da bi mu sporočili izvolitev za škofa. Prvotno pa je bila Martinova gos najverjetneje daritvena žival pri poganskih jesenskih obredih, kar dokazuje vedeževanje s pomočjo gosje prsne kosti. V vinskih deželah se je goski kasneje pridružilo vino, ki prav v tem času dozori. Darovali so ga v zahvalo za pridelek. Veselo martinovo vam želi tudi Modri flamingo, ki je v teh dneh še posebej vesel, da ni gos. 🙂 Se flamingamo! 🙂

Vir: eden mojih starih intervjujev z etnologom Andrejem Brencetom