Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Srečna tako v tropskem deževnem kot v slovenskem zasneženem gozdu

Nino Zupanič sem spoznala kot zelo mlado punco, kateri sem bila v mojih študentskih letih mentorica pri Cidopisu, časopisu, ki smo ga ustvarjali v takratnih novinarskih delavnicah v ptujskem Centru interesnih dejavnosti. S svojimi dolgimi kodri, toplim značajem in življenjsko zvedavostjo je že od daleč izstopala. Že takrat je rada pisala potopise, še raje potovala. S samostojnimi potepi je začela v srednji šoli, še prej pa si ogromno krajev ogledala s starši, ki so se nekega dne odločili, da je dovolj preživljanja družinskih dopustov na eni in isti plaži. Potovanja obožuje še danes, ko je magistra iz biologije, ki je študijsko znanje nabirala v Ljubljani, na Nizozemskem in v Londonu, kjer je mnoge noči preplesala salso. Pravi, da nič več ne čaka na pravi trenutek za nekaj storiti, naučila se je uživati v majhnih vsakdanjih stvareh in poiskati srečo v trenutno dosegljivih ciljih. In to je znanje, ki lahko pride zelo prav vsakemu izmed nas. 🙂

Danes 26-letna Ptujčanka se je po srednji šoli odpravila na dodiplomski študij iz biologije v Ljubljano, potem pa je tri leta preživela na Nizozemskem, kjer je naredila magisterij iz molekularne biologije. Vmes je bila še pol leta v Londonu, kjer je opravljala raziskovalno delo na Inštitutu za reproduktivno in razvojno biologijo. Raziskovalne poti so jo zanesle tudi v nekoliko bolj medicinske vode, saj se je nekaj časa ukvarjala z reproduktivno medicino. Zdaj dela doktorat iz prehrane na Inštitutu za nutricionistiko, v sodelovanju s pediatrično kliniko UKC Ljubljana. Svoj prosti čas pa najraje namenja spoznavanju sveta.

Potovanja je vzljubila že kot majhna deklica: „Še vedno se živo spomnim trenutka, ko sta se starša odločila, da smo končali s preživljanjem počitnic na plaži in da je čas za nekoliko drugačno vrsto dopusta. Takrat smo vse potrebno naložili v avtodom in se za skoraj tri tedne odpravili do severa Francije in nazaj. Nekaj let smo potovali z avtodomom, najprej po vsej Franciji, nato po Škotski in Korziki … Potem smo ga zamenjali za šotor, se podali do Španije, na Sicilijo, Sardinijo, čez leto pa z letalom skočili še na kakšne krajše počitnice. Spomnim se, kako navdušeno sem na vsakem potovanju pisala dnevnik, vanj lepila razglednice in risala prizore s potovanj.“

Brata pri 17-ih letih „zvlekla“ na Kitajsko

V svoji nekdanji otroški sobi ima tako še zmeraj polno omaro dnevnikov, ki so se nabrali skozi leta. Nekateri so prav debele knjige. „Naši dopusti so bili zmeraj zelo aktivni in nekako sem se navadila, da na potovanjih najbolj uživam v tem, da sem ves čas “bombardirana” z novimi doživetji, spoznanji in da se ves čas učim: o kulturi, ljudeh, kulinariki, zgodovini itd. Poleg tega sem precej hiperaktivne narave in si ne predstavljam, da bi se za teden dni odpravila na morje in na plaži brala knjigo, po dveh dneh bi se mi najbrž zmešalo,“ je povedala v smehu.

Kmalu, že v srednji šoli, je tako začela s samostojnimi potovanji. Mikale so jo bolj oddaljene dežele, eksotični kraji in za odtenek bolj adrenalinski dopusti: „Tako sva se s takratnim fantom na prvo potovanje izven Evrope za mesec dni z nahrbtniki odpravila na Šrilanko. Bilo je noro! Štiri tedne sem z navdušenjem vpijala vse, kar je bilo tako zelo novo in drugačno, navezala nekaj pristnih stikov z domačini in prvič izkusila tropske kraje. Takrat sem se zaljubila v tropski deževni gozd in nekaj naslednjih potovanj je obvezno vključevalo trekinge po džungli v Indoneziji, Borneu, Kostariki … Vmes se je potovanjem pridružil še moj brat, ki sem ga na Kitajsko „zvlekla“, ko mu je bilo šele 17 let.“

V iskanju držav, ki niso ravne kot palačinka 🙂

Po koncu študija, pred nastopom prve službe, se je prvič odpravila na pot povsem sama, in sicer za tri tedne na Japonsko, nato pa še isto leto na prvo treking potovanje v Kirgizijo. Vmes je vedno stlačila še na kakšne tedenske potepe po Evropi, zadnja leta se njihova družina namreč spet dobiva na skupnih roadtripih, na katere ponavadi priletijo vsak s svojega konca.

V tujino pa ni le potovala, ampak nekaj časa tam tudi živela. Študij jo je popeljal na Nizozemsko, ki je takrat postala njen drugi dom. „Nekaj časa sem se tam počutila celo bolj doma kot v Sloveniji. V tem času sva s fantom Nizozemsko prekrižarila po dolgem in počez, rinila sva v bolj odročne kraje, pa na severne otoke, za vikende pobegnila v Belgijo in Nemčijo ter čez počitnice na sever Francije. Potem so se najine poti ločile, on je odpotoval v Nemčijo, jaz pa sem vse stvari spakirala v prtljažnik svojega majhnega avta in se preselila v London,“ se spominja.

Lani se je za nekaj mesecev vrnila na izpopolnjevanje na Nizozemsko, vendar tam ni več uživala kot nekoč. Pogrešala je gore, neokrnjeno naravo in samoto: „Trenutno mi bivanje v Sloveniji bolj odgovarja, tudi zaradi mojega, z gorami povezanega hobija, a bi v prihodnosti še z veseljem poskusila z življenjem v kakšni drugi državi, po možnosti v takšni z več neokrnjene narave, in ne ravni kot palačinka.“ 🙂

London ji je dal manjko v spanju in veliko življenjskih lekcij

In če se vrnemo k Londonu: življenje v angleški prestolnici je bilo povsem drugačno od vsega, kar je bila vajena do tedaj. Toliko stvari se je dogajalo, da sploh ni imela časa spati: „Po službi sem zavila v ta ali oni muzej, se udeleževala različnih dogodkov, sejmov, ob večerih pa plesala salso pozno v noč. Čez vikende sem jo z avtom mahnila na podeželje. Preskok z vožnje po desni na levo je bil precej lažji, kot sem se bala, in po pravici povedano, sem imela več težav s privajanjem nazaj na desno stran.“ 🙂

Presenetilo jo je, kako enostavno je v tako velikem mestu navezati stike in kako hitro je vzpostavila nov socialni krog. „Veliko ljudi se namreč seli v London zaradi dela. Tja tako pridejo sami, prav tako v potrebi po novih prijateljih. V manjših krajih je to veliko težje, ljudje so manj odprti. Teh nekaj mesecev tam sem zares uživala, hkrati pa se naučila največ o sebi in dobila tudi veliko lekcij o življenju,“ ugotavlja.

Popotniška lekcija: Ne rini v monsunske kraje v času monsuna

Zelo težko bi izbrala najljubšo destinacijo, ki jo je obiskala, najbolj jo je navdušil Borneo, prav tako sta ji zelo ljubi Kirgizija in Islandija. V njeni popotniški malhi se je tekom vseh let seveda nabralo tudi ogromno nepozabnih anekdot. Vsako potovanje jih namreč prinese nekaj, tako dobrih kot slabih. Na Kitajskem so na primer za las ušli vsem mogočim naravnim nesrečam, saj so v času njihovega bivanja tam imeli močan potres, zemeljske plazove, poplave, meglo, zaradi katere niso mogla pristajati letala … „Za konec je tik pred našim prihodom v Hong Kong mesto prešel hurikan. Skratka, lekcija, ki smo jo odnesli, je bila: ne rini v monsunske kraje v času monsuna;“ je v smehu dejala in dodala, da se na potovanjih težko izogneš trenutkom, ko te ne bi bilo vsaj malo strah.

Opazovala orke, severni sij, orangutane, plavala z morskimi psi, se bala za svoje življenje …

Najbolj se je bala, ko so na majhni ladjici ponoči pluli med indonezijskimi otoki. Spali so kar v spalnih vrečah na palubi, potem pa jih je sredi noči zajela nevihta s takšnim vetrom, da je bila ladjica ves čas nagnjena pod srhljivim kotom, sunki vetra pa so jo še dodatno nagibali: „Medtem ko smo se držali ograje, sem razmišljala, kako sploh priti do rešilnih jopičev v podpalubje, in ali nas bo sploh kdo našel, če se ladja zares prevrne … Bilo je pa še toliko več pozitivnih zgodb in nepozabnih trenutkov, recimo opazovanje ork in severnega sija na Islandiji, orangutanov sredi džungle na Borneu, pa treking na Mt. Kinabalu, najvišjo goro JV Azije, plavanje z želvami in morskimi psi na koralnem grebenu v Indoneziji …“

Seveda vsega tega ne doživlja brez fotoaparata, fotografije in zapise s potovanj pa objavlja na potovalnem blogu: www.ninanapoti.com, trenutno sicer nekoliko manj, zaradi pomanjkanja časa.

Tudi sprehod po slovenskih gozdovih dovolj za izdaten odmerek sreče

Če bi imela možnost, bi vsaj šest mesecev na leto preživela na drugem koncu sveta, a se da po njenih besedah ogromno zanimivih reči početi tudi doma. „Z leti sem se naučila, da v življenju ne smem ves čas samo na nekaj čakati – na naslednje potovanje, konec študija, pomlad ali poletje, vikend ali lepo vreme, kar se mi je v študentskih letih rado dogajalo. Krasno deželo imamo in že sprehod v zasnežen gozd ob sončnem zahodu je dovolj za izdaten odmerek sreče,“ je zaključila z nasmehom na ustih. Mene pa znova spomnila, zakaj rada opravljam intervjuje: ker je toliko zanimivih ljudi na svetu, katerih zgodbe samo čakajo, da jih povemo. 🙂

Se flamingamo! 🙂

Foto: Arhiv Nine Zupanič