S pejekom na dobrodelno vožnjo do Afrike

Predstavljajte si „pejeka“, ki je dolga leta stal zapuščen v okolici Ptuja. Najbolj predvidljiv scenarij bi bil, da bi končal na odpadu. A njegova usoda je bila drugačna. V roke je prišel Urošu Krajncu in Gregorju Dolerju, ki sta se z njim odpravila na dobrodelno vožnjo v Afriko. Ta konec tedna bosta v svojih domačih krajih (Laškem in Ptuju) predstavila pustolovščino, ki je med drugim vključevala vožnjo z legendarno „bolho“ čez gorovja, preluknjane ceste in po pesku, iz katerega jo je bilo kdaj pa kdaj treba celo izkopati.

Projekt, ki sta ga poimenovala The migration of a flea, je rezultat njune ideje o udeležbi na največjem amaterskem rallyju iz Budimpešte v Bamako. „Ime je nastalo zaradi avtomobila, s katerim sva se podala na pot. Šla sva s Fiatom 126p, ki mu po domače rečemo tudi bolha,“ je pojasnil Uroš Krajnc. Vozilo sta kupila v Sovjaku, v okolici Ptuja. Dobilo je nov motor iz Poljske, zamenjali in obnovili so mu podvozje. Prav tako so mu preuredili zadnji del, tako da so odstranili sedeže in dodali iz lesa prirejeno ogrodje za lažje prevažanje stvari. In zakaj ravno pejek? Zato, ker to ni bil njun prvi podvig takšne vrste in izkušnje so jima pokazale, da bo najbolj primerna prav ta znamka: „Na isti rally smo se že odpravili leta 2015 s katrco. Ugotovili smo, da je na nek način bila prevelika in da za naslednji projekt potrebujemo manjši avto. Tako smo prišli do ideje, da je Fiat 126p kot nalašč za nas.“ Potovanje z njim se je začelo 12. januarja letos.

Pejek obiskal 12 držav

Pejek se je vse skupaj peljal čez 12 držav in naredil 17200 kilometrov v 36 dneh. Začeli so v Sloveniji, nadaljevali čez Italijo, Francijo, Španijo, Maroko, Mavretanijo, Senegal, Gambijo, Portugalsko, Gibraltar, Monako in Andoro. Nato se je Uroš z avtomobilom sam vrnil v Slovenijo, saj je Gregor moral zaradi službenih obveznosti nazaj z letalom. Celoten projekt je bil sicer obarvan dobrodelno. Organizatorji so pripravili spletno stran, na kateri so zbirali denar za izkop dveh vodnjakov v Gambiji. „Prav tako sva sama nabrala kar nekaj stvari od sponzorjev, ki sva jih razdelila med samo potjo. Tudi vsi ostali udeleženci rallya so vedno nekje kaj podarili. Za nas kapa na “šilt” ne pomeni nič, njim pa celo bogastvo,“ je dodal Uroš, ki mu je najbolj v spominu ostalo srečanje z domačinom v Gambiji, ki je pripravnik za učitelja. Zaupal jima je, da dobi plačilo 20 evrov na mesec, redni učitelj pa 50. Za lažjo predstavo: 1, 5 l vode stane približno 80 centov.

Večkrat sta se ugreznila v pesek

V nevarnosti na potovanju nista bila nikjer, največji izziv pa so jima predstavljale poti v afriških državah: „V Maroku prelaz čez gorovje Atlas, v Mavretaniji cesta z metrskimi luknjami ter makadamske ceste, v Senegalu in Gambiji pa več deset kilometrske poti po rdečem pesku. Včasih sva pa tudi sama poskrbela za kakšen izziv, saj sva se ugreznila v pesek na plaži ali v puščavi.“ Vozilo je sicer na splošno bilo hit. „Seveda so vsi bili navdušeni nad avtomobilom, saj jih že kar redko srečaš na cesti, kaj šele, da bi se z njim peljal v Afriko. Tako so nama na kontrolnih točkah kazali, da je avto tako majhen, da si bi ga lahko pospravili v žep. Prav tako jim je bila všeč barva, saj se je zlila s puščavsko okolico,“ je še povedal Uroš. Tudi njuni domači so projekt sprejeli čisto normalno, saj so že navajeni, da se kam daleč odpravita s starimi avtomobili.

2. junija v Muzikafeju predstavitev njune poti

Pejek je sicer še vedno ves čas aktiven in se prevaža po Ptuju. Prav tako rad zavije na morje ali na kakšen potep po Sloveniji. V petek, 1. junija, bo tako recimo v Laškem, v soboto, 2. junija, pa v Domu kulture Muzikafe v središču Ptuja. Ob 19. uri se bo namreč pričelo potopisno predavanje, na katerem bosta nenavadna popotnika predstavila 36 dni njunega potovanja. Poudarek bo predvsem na poti v Afriko. „Zagotovo je kar nekaj zadev, ki so ostale “skrite”, saj niso bile objavljene na najini Facebook strani, recimo to, kako nama je uspelo odkopati pejek na plaži. O čem vse še bova govorila, pa naj ostane skrivnost do predavanj,“ je zaključil Uroš.

Foto: arhiv Uroša Krajnca in Gregorja Dolerja

Se flamingamo! 🙂