S kolesom ali peš do 1300 slovenskih jezer

Eden od mojih mini podvigov na porodniški je bilo pred meseci tudi izobraževanje v Londonski šoli za odnose z javnostmi. Ena od predavateljic je bila Manca Korelc, ki je med predavanjem omenila projekt Moja jezera, ob katerem sem zastrigla z ušesi. 🙂 Gre namreč za zelo zanimiv projekt za njeno dušo, v sklopu katerega peš ali s kolesom obiskuje slovenska jezera. In namen ima videti prav vsa. Ni čudno, da sem želela izvedeti več: 🙂

Manca Korelc se profesionalno ukvarja z digitalnim marketingom, o katerem tudi predava. Prihaja iz Kočevja, živi v Ljubljani in sama sebe opisuje takole (kako drugače kot s hashtagi seveda 🙂 ): #ZeloZabavnoZmešana #RadaPremikamSvojeMeje #UstvarjanjeMeIzpopolnjuje. Vse te njene lastnosti je združila tudi v projekt Moja jezera, za katerega se ji je porodila ideja decembra 2016: „Takrat sem ugotovila, da želim svojim tisočim s kolesom prevoženim kilometrom dati namen. Iskala sem unikatno zgodbo, ki zrcali mojo osebnost. In jo našla. :)“

Do sedaj je bila pri 411 jezerih

Zaenkrat je obiskala nekaj več kot 400 jezer (in ribnikov, bajerjev ter mlak), kar nekaj dela pa jo še čaka, saj jih je vseh skupaj naštela 1300. Uradnega seznama sicer ni, najbolj popolnega bo v naslednjih letih ustvarila kar sama. Trenutno si pomaga z dvema viroma: Googlovimi zemljevidi in knjigo Vsa slovenska jezera iz leta 2001. Za tista, ki jih ni v omenjenih virih, pa spodbuja ljudi, da ji pošljejo zemljepisne koordinate. Če torej veste za kakšnega skritega, jo le pocukajte za (kak njen spletni) rokav. 🙂 Najdete jo na spletni strani www.mojajezera.si, Sledite ji lahko na  na Facebooku in Instagramu. Občasno pošlje tudi mail, zato vabljeni k prijavi. Skratka, načinov, da jo najdete, je veliko. 🙂 Kako pa so njo našla ravno jezera, od kod takšna ljubezen do njih? „Od nekdaj imam rada vodo v vseh oblikah, ampak posebno ljuba so mi jezera. Predvsem majhna in neodkrita. Sem zelo energična oseba, ampak voda ima moč, da me umiri,“ je pojasnila. Za njen jezerski projekt je prejela že številna priznanja: POMP nagrado za posebne dosežke v vsebinskem marketingu ter dve nagradi Netko za odličnost digitalnih projekov za zmago v kategoriji “.si za vsebino” in nagrado žirije za izvedbo spletne strani.

Včasih je treba plezati tudi pod električno ograjo

Večino jezer obiskuje s treking kolesom, ki je primerno za gozdne poti in asfaltne ceste, do visokogorskih pa se odpravi peš. Eno najtežje dostopnih je bil tajh v gozdu blizu Divače: „Kolo sem parkirala ob robu in se odpravila peš v globok in srhljiv gozd. Tudi ob temu zbiralniku vode je bila energija sila strašljiva. Drug primer je eden od ribnikov v Malem Hudem, do katerega sem morala splezati pod električno ograjo. K sreči ni bila vklopljena. V takšnih primerih nekaj časa iščem vse možne načine, kako se izogniti težkemu dostopu, a če ne gre, stisneš zobe in prečkaš.“ Jezera sicer doživlja zelo različno, zato težko izbere tista, ki so ji najbolj všeč. Nekatera so ji ljuba ravno zaradi nedostopnosti, ker se je treba zanje potruditi (na primer presihajoča), druga pa zaradi svoje lepote. „ Posebej imam rada tista, ki mi jih pomagajo najti sledilci, ker jih ni na zemljevidu. Naj vendar izpostavim Kočevsko jezero, moje domače,“je poskušala izbrati najljubše.

Najbolj strah jo je bilo ravno v bližini Ptuja

V posebnem spominu ji bo ostala tudi Lancova vas pri Ptuju. Takole pripoveduje: „Bila je vetrovna sobota, ura okoli 19.00. Prikolesarila sem do zapuščenega kraja ob nekem ribniku, daleč od obljudenih naselij. V daljavi sem videla nevihto, ki se je v obliki majavih škripajočih vrat zrcalila okoli mene. Postalo me je zelo strah, saj so se mi pred očmi vrtele scene iz filmov in risali scenariji, kaj vse se mi lahko zgodi. Ustavila sem se za nekaj minut in zbirala pogum, da prehodim nekaj sto metrov do skrite vode. Oblekla sem si dolge tekaške hlače, saj so jo obkrožale visoke koprive, in počasi, z butajočim srcem stopala po poti. Ko sem končno našla zaraščeno pot, sem parkirala kolo in dostopila do brega. Posnela sem nekaj fotografij in se vrnila do škripajočih hiš. Naredila sem še nekaj fotografij za dokaz ter hitro, kakor so dale noge, odkolesarila stran. Celo telo se mi je na kolesu od strahu in adrenalina treslo še precej časa, ampak občutek zmagoslavja je fantasičen. Ob pripovedovanju te zgodbe mi še danes poskoči srce. :)“

Kam bi nas napotila na izlet?

Cilj projekta, v okviru katerega med drugim ustvarja spletni leksikon slovenskih jezer, je nadgraditi spletno stran s turističnimi informacijami za izbrane vode, dodati kolesarske ture, s katerimi jih povežeš, vsebino prevesti v tuje jezike …: „Načrtov je veliko, zagotovo tudi odkolesariti do jezer v tujino. Eden od ciljev je prav tako zgraditi ekipo, ki mi bo pomagala voditi projekt. Za zdaj delam vse sama.“ In ob tem seveda spoznava tudi številne zanimive izletne točke. Kam bi nas napotila? „Odlična za kolesarjenje je pot od Jesenic proti Kranjski Gori ali obratno. Tudi okolica Ljubljane ponuja ogromno lepih poti za vožnjo s kolesom. Od Ljubljane, preko Domžal, Kamnika, Stahovice, Cerkelj na Gorenjskem, Kranja in nazaj spoznavate zelo lepe kraje in prikupne ribnike. Zelo lepa pohodniška tura je Krnsko z Dupeljskim jezerom, poleti ali pozimi. Presihajoča jezera, na primer Cerkniško ali Pivška (ste vedeli, da jih je kar 18?), lovimo spomladi ali jeseni,“ je nanizala ideje.

Nekoč že prekolesarila Slovenijo od Hodoša do Pirana

Manca se je sicer v preteklosti že lotila marsikaterega zanimivega projekta. Ta ni povezan z Mojimi jezeri, je pa s kolesom. Na svoj rojstni dan v letu 2016 (praznuje 25. oktobra) je želela prekolesariti Slovenijo. „Spremljal me je znanec, sicer veslač in vajen ekstremnih podvigov. V prvem poizkusu nisem uspela, zato sem se 2. julija lani ponovno podala na pot, da dosežem ta cilj. Šla sem povsem sama. Zame je bila to najtežja preizkušnja tako v športnem kot v psihološkem smislu. Zadnjih 100 kilometrov sem prešla neštete psihološke krize in fizično utrujenost, a dosegla svoj cilj – Tartinijev trg,“ se spominja in dodaja, da so takšni podvigi fantastičen način za premikanje lastnih meja ter vaja za vzdržljivost in nepopustljivost. Zato se bo zagotovo še kdaj lotila podobnih ekstremov.

Foto: arhiv Mance Korelc

Se flamingamo! 🙂