Od skatov med nogami preko Pekla do plešočih babic
Po potepanju po Floridi smo se torej v Miamiju vkrcali na križarko in najprej preživeli dan na morju. To ni skorajda nič manj dolgočasno kot odkrivanje novih dežel, saj je ladja pravo malo mesto, ki ponuja obilo zabave (če ti seveda ustreza tak tip potovanja). Vseeno pa sem komaj čakala, da priplujemo do naše prve postojanke – Jamajke.
Dan, ki smo ga preživeli v tej sončni državi, je resda čisto predvidljivo prinesel simpatično vodičko, ki je vsaj stokrat rekla “ya man” in pela pesmi Boba Marleya: “One love, one heart. Let’s get together and feel all right …” 🙂 Po drugi strani pa sem bila presenečena v kakšnih razmerah živijo v določenih predelih, pa čeprav sem vedela, da se ta tretji največji karibski otok spopada s kar nekaj izzivi in težavami, med drugim tudi z veliko kriminala.
Med jamajška presenečenja pa lahko prav tako štejem vratolomno vožnjo. Ker smo se odločili za voden izlet, smo namreč v pristanišču sedli v avtobus. S tem okornim in že rahlo zarjavelim prevoznim sredstvom smo se s precejšnjo hitrostjo začeli vzpenjati po hribovitih in zavitih jamajških cestah, voznik pa ni v zavojih prav nič zaviral, ampak je samo pohupal, češ, jaz drvim v ovinek, ustavite se vi. 🙂 Z možem sva trdno prijela vsak enega otroka in se prvič na potovanju vprašala, če sva čisto normalna, kam vse ju pripeljeva. 🙂 Ampak je na srečo vse minilo brez večjih nezgod, morda smo staknili le kakšno buško, ko nas je premetavalo sem ter tja. 🙂
Na poti do plantaže smo se peljali mimo na pol podrtih kolib, postelj na prostem in podobnih skromnih bivališč, okoli katerih so tekali prisrčni otroci. Kot je povedala vodička, marsikomu na Jamajki ni lahko, ampak si radi rečejo, da zanje problemi ne obstajajo, da bodo trdo delali in se imeli lepo.
Bolj za šalo kot zares, pa vsekakor nisem pričakovala, da bom na Jamajki videla tako velikega pujsa, kot ga nisem še nikoli. 🙂 Stena, čez katero se je nagibal, je namreč bila precej visoka. Pa še jezik je pokazal. 🙂
Sicer je bil ta dan poučen, zanimiv in lep na mnogo načinov, na kratko smo spoznali tamkajšnje življenje, rastlinje, lokalno hrano … na koncu pa utrujene noge namočili v toplo karibsko morje. Na plaži smo si privoščili tudi sok iz kokosa, ki ga z neke vrste mačeto razkosajo pred tabo, seveda z nepogrešljivo “cigareto” v ustih. 🙂
Nato so sledili Kajmanski otoki, ki so bili nekaj čisto drugega. To čezmorsko ozemlje Velike Britanije leži severozahodno od Jamajke, in če sem v slednji čutila rahli kulturni šok, so mi pa ti kraji delovali tudi evropsko. Zagotovo si jih bomo za vedno zapomnili po plavanju s skati sredi turkizno modrega karibskega morja, kamor smo šli na izlet z ladjico. Vodič nam je sicer povedal, da so kot kakšni domači ljubljenčki, ki se ti radi obregnejo pod noge. Je pa kar precej poseben občutek, ko zaplavajo ti velikani čisto okoli tebe. 🙂 Pri tem moram povedati, da nam je bilo veliko ljubše, ko smo se ustavili vstran od tako imenovanega in zelo slavnega Mesta skatov, kamor že dolgo prihajajo te veličastne živali na kak priboljšek. Tam je gneča, veliko je skatov in ljudi, vodiči jih lovijo, da se lahko turisti fotografirajo z njimi … zato se je bilo veliko lepše kopati z njimi vstran od tega vrveža in tam, kjer jih ni nihče nadlegoval za selfije.
Nato pa smo iz tega morskega raja prišli v pravi Pekel, kraj, ki so ga tako poimenovali zaradi nenavadnih kamnin, ki so tukaj nastale. To je zelo priljubljena točka za pošiljanje razglednic iz Pekla ali za nakup magnetkov z napisi, kot so “Zate sem šel v Pekel in nazaj” ter podobno. 🙂
Sledila je Mehika, od katere smo pravzaprav videli še najmanj. Dan smo preživeli na plaži v Cozumelu, kjer nas je razočarala umazana voda, pa še eno darilce smo odnesli od tam – s starejšim mladičkom sva dobila drisko. Kaj hočemo, tudi ta je pogost spremljevalec potovanj. 🙂
Na srečo smo na naši zadnji postojanki Kubi ostali vkrcani dva dni in sva tako že oba toliko prišla k sebi, da sva si lahko ogledala Havano. Mesto, na katerega so, seveda tako, kot na cel otok, močno vplivali pestra zgodovina in politične razmere, te zagotovo ne pusti ravnodušnega.
Ljudje pristopijo in prosijo za dve rezini čipsa ali za plastično vrečko, v kateri smo dobili plenice za našega malčka. Takšne trde kot oklep. V trgovinah je opaziti samo par artiklov, vse je bolj ali manj umazano, domačini te kar opozarjajo, da boš stopil na “shit”. Hkrati se radi pohvalijo, kako varno je pri njih, kar je seveda posledica nepredstavljivo velikih kazni že za manjše prekrške, kot je recimo kraja torbice.
Po drugi strani pa je Havana čudovita, tako polna življenja, tako pisana. Zdi se, kot da si vstopil v en drug čas in svet. Otroci se podijo po ulicah za žogami, domačini te vabijo na koktajle in cigare. Kubanke v njihovih oblačilih ti za fotko pritisnejo poljub. Vsepovsod je glasba in vsi plešejo, in to točno tako, kot pravi tisti rek: kot da te nihče ne gleda in preprosto zato, ker ti je fajn! V ritmu glasbe migajo svoje obilne boke tudi babice v oprijetih oblačilih, ki jih pri mizi naslonjene čakajo bergle. 🙂
Ostala nam boš v posebnem spominu; Havana, ooh, na-na . 🙂
Pa še fotografija, ki mi je ena ljubših s Kube. Priča namreč o tem, da so za vzdrževanje ljubezni pomembni tudi skupni hobiji. 🙂
V osmih dneh križarjenja smo doživeli veliko, lahko bi še pisala in pisala, a naj bo to dovolj o našem družinskem raziskovanju Floride in Karibov. Čakajo nas namreč že naslednje pustolovščine! 🙂
Pa še linki vseh ostalih zapisov o tem potovanju:
Se flamingamo! 🙂
Komentarji
Pusti komentar