Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

O Vojki, Sofiji in njunih knjižnih predlogih za majhne in velike bralce

Vojko Havlas sem spoznala, ko sva bili obe stari tam nekje okoli 20. Ne spomnim se več točno, zakaj mi je ravno ona prekrižala pot – vem pa, da sem iskala študentko slovenistike za neko jezikovno rubriko, ki sem jo takrat pripravljala za eno od regionalnih televizijskih postaj. Potem so tekla leta in vmes sva se videli le nekajkrat. Tudi danes se ne srečava pogosto, se pa bereva. Vojka namreč ustvarja blog Pri Sofiji, ki približuje otrokom svet knjig. Ni namreč samo neutrudna bralka, tudi njej sami gre pisana beseda odlično od rok … oziroma peresa … oziroma računalniške tipkovnice. 🙂 Celo tako odlično, da se naj za začetek predstavi kar sama: 🙂

Prijatelji s Ptuja me poznajo kot Prlečko, ki ima v doti zabeleženih 5000 trsov. 🙂 Prleški naglas mi je sicer vedno uhajal, ker ga je že zgodaj začela nadomeščati knjižna beseda. Dejstvo je, da sem nos pogosteje tiščala v literaturo kot kam drugam. Živela sem z zgodbami, zato sploh ni čudno, da sem se v ljutomerski gimnaziji začela spogledovati s študijem materinščine in književnosti. Študijska leta imam v lepem spominu, tudi zato, ker sem ob slovenistiki uživala v študiranju sociologije kulture. Deset let nazaj sem skočila v učiteljske vode in do danes zamenjala štiri delodajalce.“ Kot dodaja, njena generacija služb za nedoločen čas pač ni zadela na loteriji. Njen poklic jo izpolnjuje, trenutno dela z otroki s posebnimi potrebami na Osnovni šoli dr. Ljudevita Pivka na Ptuju in pravi, da se še nikoli ni počutila bolj žive. Zato je bila edina logična izbira še študij specialne pedagogike.

Ko ne bere, o prebranem razmišlja

To delo pa ni njeno edino: „Če me srečate na cesti pred dvanajsto uro, je to zato, ker svoj sicer polni delovni čas dopolnjujem s poučevanjem slovenščine kot tujega jezika na Hrvaškem. Nisem pa samo šolnica. V prostem času sem “frajcajt idiot”. Ni boljšega niti lepšega izraza.“ Dela z otroki se zlepa ne naveliča, saj v okviru Društva prijateljev mladine v ptujski regiji koordinira Otroški parlament. Svojo ljubezen do zgodb in najmlajših poslušalcev pa nadgrajuje s pomočjo ptujskega zavoda Bodidobro, v okviru katerega pripravlja bralno-ustvarjalne urice za najmlajše poslušalce, ki so jih poimenovali Sofijin kovček zgodb. „Nenazadnje (po pomembnosti pa kar na prvem mestu) sem mama dvema frkljicama na porodniškem dopustu – če je dopust sploh pravi izraz. Sem omenila, da berem? Ko ne berem, pa o prebranem razmišljam. V naslednji fazi o prebranem pišem. Moj blog Pri Sofiji je moj drugi, virtualni dom, a nič manj resničen. Če bi vse skupaj napisala na kratko, bi povzela, da ne maram dolgčasa,“je razložila.

Zaradi knjig se nikoli ne nehaš čuditi svetu

Vojka pravi, da je njena ljubezen do branja povezana z njenim značajem: je zelo introverten tip človeka, kar pa vedno bolje skriva. Raje bere, posluša in piše, kot pa govori: „In če živiš v takem slogu (že od četrtega leta naprej), imaš veliko časa za knjige. Veliko pa šteje tudi to, da sem iz družine, v kateri je imela knjiga pomembno vlogo.“ Po njenih besedah je brati lepo, ker je branje potovanje, ko si pravega iz različnih razlogov ne moreš privoščiti in ker je v knjigah magija, ki je ne more oživeti še tako tehnološko dovršen film. „Ker lahko potopljen v knjigo začutiš ponos, srečo, razočaranje ali srd ljudi, ki niso tako zelo drugačni od tebe, empatičen do njihovih čustev pa postajaš boljša oseba. Ker v njih najdeš odgovore, a tudi številna vprašanja, zaradi katerih se nikoli ne nehaš čuditi svetu. Naj naštevam še naprej? :),“ je nadaljevala.

Na blogu ponuja ideje za kakovostno branje in obbralno ustvarjanje

Še posebej lepo pa je brati otrokom: „So izredni poslušalci. Zgodb ne poslušajo, temveč jih vpijajo. Ko jim bereš, se lahko pačiš po mili volji, spreminjaš glasove (to je takorekoč obvezno!), vriskaš in se hihitaš (karkoli liki v zgodbah že počnejo), kakšno reč zapoješ, tudi če nimaš posluha … pa ne boš izpadel trapast (da ne rečem še kaj slabšega), za otroka boš pa glavni petelin na vasi. Vsaj dokler ne zapreš knjige.“ Tako je Vojkin drugi blog (v prvem je pisala o čtivu za odrasle), ki je nastal dve leti nazaj, namenjen prav branju za najmlajše. „Ne samo s profesionalnega vidika mi je jasno, da bo otrok nekoč samozadosten, informiran in uspešen odrasel le, če bo v otroštvu spoznal čar in praktičen vidik branja. Knjige namreč v sebi nosijo oboje. Recimo, da prek bloga ozaveščam starše, kako pomembno je, da z otroki berejo od plenic naprej, hkrati pa jim ponujam ideje za kakovostno branje ter obbralno ustvarjanje. Učiteljica v meni ne zna biti tiho,“ je pojasnila v smehu.

Pri Sofiji predstavlja slikanice za otroke

Pri Sofiji tako predstavlja slikanice, ki so najboljša izbira za male zvedave bučke, niza ideje, kako ob knjigah (p)ostati ustvarjalen na različnih področjih, predvsem pa opisuje, kako se na književnost odziva njena družina, predvsem štiriletna Mici. Osebna izkušnja je po njenih besedah vredna več kot še tako strokovno zastavljen opis literature: „Obnov slikanic v stilu domačega branja ne maram – pa ne, da so se mi priskutile v šoli, sploh ne. V naše zgodbe zato ves čas vpletam svoj pogled na vse, kar mi v nekem trenutku roji po glavi. Res pa je, da sem kot travnik s pobeglim rojem čebel. Ves čas nekaj brenči. Da bi ohranila osebni stik z otroki pa s Sofijo kukamo tudi v Sofijin kovček zgodb.“ Sofija je namreč tudi lutka, ki se enkrat mesečno v že omenjenem Zavodu Bodidobro poldrugo uro druži z otroki, starimi približno tri do osem let. Bere jim zgodbe in z njimi ustvarja, starši pa si lahko medtem vzamejo čas zase. Po Vojkinih besedah pa ne gre samo za bralne urice, ampak tudi za druženje, socializacijo, sprostitev.

Napotke za branje otrokom si delijo tudi v Facebook skupini

Blog Pri Sofiji, na katerega je dodala še dnevnik tuhtanj o logopedskih težavah, ji predstavlja prostočasno dejavnost, ki zahteva ogromno dela in zavzetosti: „Zasnovan je pa tako, da bi lahko prerasel tudi v resno poslovno avanturo, če bi se za to izkazala potreba.“ Kot podaljšek bloga je na Facebooku pred kratkim nastala še skupina Z otroki beremo kakovostne knjige. „Jaz namreč nimam vseh odgovorov, ti zagotovo tudi ne – skupaj pa lahko najdemo tapravo knjigo za vsakega malega bralca oziroma bralca v nastajanju,“ je prepričana ljubiteljica knjig, ki tudi pravi, da materinstvo bralke v njej ni nič kaj spremenilo, le na njenem knjižničnem spisku je trenutno v večini zabeležena mladinska literatura.

Kaj letos brati med prazniki ali na dopustu?

Bližajo se velikonočni prazniki, marsikdo pa v teh dneh tudi že načrtuje prvomajski ali poletni dopust. Kaj nam pa Vojka priporoča za branje na počitnicah? „Za martinčkanje na plaži ali sproščanje v gorah bi priporočala Vojnovićevo Figo in Doerrjevo delo Vsa ta nevidna svetloba, ki sicer nista lahka, pogrošna romana, a se tako gladko bereta, da bi ju bilo škoda ne vzeti na dopust. Če iščete čtivo za osebno rast, si v knjižnici že zdaj rezervirajte Pet jezikov ljubezni (obstaja več izdaj za različno populacijo). V kolikor vam je ljub obešenjaški smisel za humor, bodo zbrana dela Roalda Dahla (za odrasle) prava izbira. Če nimate (neosnovanih) zadržkov do mladinske literature, izberite Čudo. Ali pa Kradljivko knjig. Zame namreč ne obstajajo romani, namenjeni izključno mladini ali izključno odraslim – so le dobre knjige ali pa literarni zmazki,“ je naštela. Na vprašanje, katera je njena najljubša knjiga vseh časov, pa odgovarja, da vsako leta druga. 🙂 Že od nekdaj pa obožuje Roalda Dahla.

Kaj bi priporočala za otroke?

Seveda pa sem jo morala vprašati tudi, katere knjige bi priporočala našim najmlajšim, glede na to, da se na to področje res spozna. Kot pravi, jo je nazadnje navdušila slikanica Kralj z umazanimi nogami. „Sveža klasika, bi rekla. Sicer pa so izjemne tudi: Moja veja, Lov na medveda, Sitnobe sitne, Dežela velike tovarne besed, Zverjasec, Bi se gnetli na tej metli (Julia Donaldson in Alex Scheffler sta v bistvu ustvarila cel kup odličnega branja), Na hitrem hribu, Pet minut pred spanjem … Za tiste res dobre sem si vzela čas in jih predstavila na blogu v rubriki Prva izbira Pri Sofiji. Nikoli tudi ne morete zgrešiti, če vzamete v roke pravljice Svetlane Makarovič,“ je prepričana. Naj dodam še, da Vojkino ljubezen do knjig popolnoma razumem. Tudi sama sem namreč že od nekdaj navdušena bralka, kot mami pa mi je nekaj najlepšega se zabubiti pod toplo odejo in brati sinovoma, pa četudi starejši že sam veselo požira pisano besedo kar nekaj let. Življenje brez knjig bi bilo veliko bolj dolgočasno. Prinašajo nam namreč pobeg v druge svetove, z njimi lahko živimo na tisoče življenj, naši domišljiji dajejo krila, polnijo naš besedni zaklad, prispevajo v košarice znanja … Meni pa pomenijo tudi ljubezen, ki sem jo zaznala, ko mi je brala moja mami in ki jo čutim sedaj, ko se potopim v knjižne vode skupaj z mojima mladičkoma.

Se flamingamo! 🙂