Najbolj strašljiv del našega ameriško-karibskega potovanja

Preden smo zaključili z raziskovanjem Floride in se vkrcali na križarko za Karibe, smo obiskali še znameniti Everglades. Moje tri fante je močvirnata pokrajina, v kateri živi približno 60.000 aligatorjev, navdušila, meni pa je bilo kar neprijetno. Predstavljajte si, da se peš sprehajate ob potoku, preko katerega vas mirno opazuje ta velik plazilec.

Domačini so jih seveda popolnoma navajeni, mimo hodijo, kolesarijo, vozijo turiste na oglede po vodi ter kopnem in nihče se kaj dosti ne vznemirja. Mene pa je bilo vseeno malce strah, da kdo od nas ne postane malica tem plazečim se velikanom. 🙂

Njihov mokri dom smo si ogledali delno z majhnim turističnim avtobusom, del poti pa šli kar peš (verjetno ne rabim posebej omenjati, da sem poskočila ob vsakem šumu okoli nas :)). Naš vodič je bil starejši gospod, ki je bil živa enciklopedija s svojimi zanimivimi podatki o tem posebnem mokrišču. Poleg aligatorjev smo videli mnoge ptice, želve, kače, rastline, od posebnih trav do dreves, tik proti koncu ture pa je voznik sunkovito zaustavil naše vozilo in vodič je zavpil: “Kakšno srečo imate, poglejte na desno in lahko boste videli aligatorja, kako je pitona!” Skoraj se mi je zaletela voda, ki sem jo pravkar pila in skozi misli mi je šinilo samo: “Kako, prosim? Pitona? Tudi te imajo tukaj? In to bi naj bila sreča? Jaz hočem domov!” 🙂

Kot nam je pojasnil naš navdušeni vodja odprave, jih v Evergladesu živi veliko in so glavni škodljivci tega okolja, saj ogrožajo avtohtona živa bitja, med drugim tudi aligatorje, ki v bojih z njimi baje redko zmagajo. Tukaj, kjer jim podnebje zelo ustreza, so se te kače velikanke množično razmnožile po tem, ko so jih ljudje začeli spuščati v naravo.

Po simpatičnem Miamiju (v katerem smo se imeli TAKOLE) in meni na kožo pisanih otočkih Florida Keys (več o njih TUKAJ), je bil ta potovalni dan, preživet sredi močvirja med temi divjimi živalmi, zagotovo najmanj po mojem okusu. So mi pa bili prikupni tile mladički. 🙂

Kakorkoli, komaj sem že čakala, da pomahamo aligatorjem ter pitonom v slovo in se vkrcamo na križarko (o prednostih in slabostih križarjenja z otroki sem pisala  TUKAJ). Ta nas je nato popeljala do Jamajke, Kajmanskih otokov, Mehike in Kube – več o tem pa naslednjič!

Se flamingamo! 🙂