Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Na izi po Parizi

Francosko prestolnico sem prvič obiskala na pragu gimnazije. Takrat sem v bistvu videla samo njeno letališče in pa znameniti Disneyland, ki je bil končni cilj našega takratnega potovanja z mojima staršema in mlajšima bratoma. Kljub temu, da je bil ati pilot, je bil to naš prvi tovrstni skupni izlet z letalom in zato še toliko bolj poseben. Že takrat sem vedela, da s Parizom nisva rekla zadnje besede in da ga bom naslednjič temeljito raziskala.

To se je zgodilo kakih pet let kasneje, ko sva se s prijateljico tja odpravili z Adrio Airways in slučajno je to letalo pilotiral moj oče. Zanimivo je, da sem pri vseh svojih številnih poletih z avioni, s ta „majhnimi“ z njim kot pilotom letela velikokrat, a s potniškim samo enkrat. Ko nas je avtobus na pariškem letališču peljal vstran od letala, nama je ati pomahal, potnica zraven mene pa je navdušeno vzkliknila: „Glejte, kapetan nam maha!“ 🙂 Živo se spominjam, kako sem si takrat sama pri sebi zamrmrala: „Ja pa ja, v bistvu maha meni, to je moj ati.“ 🙂

V študentskih letih vandrati po Parizu z dobro prijateljico iz otroških dni, ki je bila vanj čisto zaljubljena in kot taka odlična vodička, je seveda posebno doživetje. Takrat sva si lahko privoščili dolga posedanja v teh filmskih kavarnicah (takrat sem spila svojo prvo in edino kavo v življenju – zgolj tako, zaradi vzdušja, ker je še danes ne maram), večurne klepete v parkih, nakupovalne maratone, mirno ogledovanje slik v Louvru, kar nama je bilo še posebej zanimivo, saj sva le nekaj mesecev nazaj obe delali maturo tudi iz zgodovine umetnosti … ob vsem tem pa so naju vsake toliko časa nagovorili kakšni francoski osvajalci s pariških ulic. 🙂

No, tokrat, ob mojem tretjem obisku Pariza me, vso naloženo z otroki, torbami, nosilkami in vozički, ni ogovarjal nihče več :), in na splošno je bilo našo pohajkovanje prilagojenu družinskemu ritmu. To pa seveda ne pomeni, da si z našima enajst- in dvoletnikom ter z možem, ki je tukaj bil prvič, nismo ogledali vsega, kar smo si želeli, in se ob tem imeli še nadvse lepo. Še celo nad več deset kilometri, ki smo jih prehodili vsak dan, se ni nihče pritoževal, kljub temu, da sem v naši družini edina ljubiteljica sprehodov jaz. 🙂

Raziskovanja sveta me vedno znova spomnijo, da se vse da in da si v vsakdanu sami velikokrat postavljamo neka pravila, ki nas potem spravljajo v stres. Otrokom recimo nič ne manjka ob tednu bolj neredne in nedomače prehrane, stiskanju z drugimi ljudmi na podzemni in spanju v vozičku po parkih, pravzaprav se ob tem še zabavajo. Je pa res, da pretirano zakompliciran karakter ne smeš biti, kajti potem te bodo večino potovanja napadale skrbi in boš pozabil uživati. No, s tem midva z možem nimava težav. 🙂 

Našo francosko pustolovščino smo začeli nekega avgustovskega ponedeljka na letelišču Beauvais, ki je kar odročno. Letalska karta je bila tja iz Dunaja namreč najcenejša, če pa strošku prištejem še vozovnice za avtobus in ostalo potrebno, da smo prišli do svoje destinacije, pa nisem več čisto prepričana, da se to letališče res toliko bolj splača. Po avtobusni vožnji do mesta smo si najprej uredili tedensko karto za podzemno, veljala pa je tudi za mestne avtobuse. Mimogrede, gneča na teh prevoznih sredstvih je res neznosna. Takšna, da ti nekdo stoji na nogi, spet drugi pa ti tišči svojo podpazduho pod nos. 🙂 Ampak to me seveda ni ustavilo pri (afne) guncanju po Parizu, o čemer priča spodnja fotografija. 🙂 

Skratka, prvi dan smo se torej napotili do našega hotela Novotel Marne La Vallee Noisy Le Grand, ki leži približno na polovici poti med Parizom in Disneylandom. Hotelček nam je bil všeč, bivanje v njem je bilo za pariške razmere ugodno, odločitve, da ne spimo bolj v centru mesta, nismo obžalovali. Dodatna točka pri prenočiščih je za nas tudi vedno bazen, ne glede na to, kako hladna sta voda in vreme. Naš starejši mladič namreč zaplava v skoraj vseh razmerah. 🙂 Po prvem dnevu na poti smo seveda hitro zaspali in v torek zjutraj dan začeli z okusnim zajtrkom v našem  začasnem francoskem domeku, ki je bil tudi zelo lepo opremljen, pa še svoj mini vrtiček je imel. Nato pa smo se podali dogodivščinam naproti. 

V načrtu smo imeli, da si ta dan ogledamo nekatere delčke Pariza, druge smo obiskali v četrtek, sreda je bil dan za Disneyland, petek pa za nekaj nakupovanja in nato pot domov. Časovno se nam je vse izšlo in pet dni je bilo za uresničitev naših želja čisto dovolj.

Prvi postanek smo naredili pri veličastnem Slavoloku zmage, ki stoji na koncu Elizejskih poljan. Eno glavnih mestnih znamenitosti je dal postaviti Napoleon, okrašen pa je s številnimi prizori vojaških bitk. Nanj se je možno tudi povzpeti, mi smo to, zaradi gneče, izpustili. Gužva je sicer nekaj, kar morate v Parizu pričakovati, še posebej na takšnih priljubljenih točkah. Instagram fotko, na kateri boste samo vi in Slavolok, boste tako zelo težko naredili. 🙂

Po ogledu tega spomenika smo si privoščili sprehod s sladoledom po Elizejskih poljanah in kratkimi postojankami v trgovini Disney (za mladiča in mamico :)) ter v nekaj trgovinah s tehnično opremo (za atija :)). Nato pa smo po slabih treh kilometrih hoje zagledali pred seboj največji pariški trg – Concorde, na katerem med drugim najdete fontane, kipe, egipčanski obelisk in veliko kolo, ki omogoča pogled na Pariz iz ptičje perspektive.

Naša naslednja postojanka je bil park Jardin des Tuileries, v katerem lahko s knjigo v roki in z lepimi razgledi pred seboj posediš ob majhnih ribnikih. Mi smo pa si ogledali še zunanjost slavnega Louvra v neposredni bližini. V baje najbolj obiskan muzej na svetu tokrat, zaradi pomanjkanja časa in spet pretirane gneče, nisem vstopila. Če si ne bi Mone Lize in ostalih svetovno znanih umetnim ogledala že pred leti, pa se verjetno ne bi pustila odgnati. 🙂 Naši želodčki so se začeli oglašati in odločili smo se, da jih napolnimo pri glavni pariški značilnosti Eifflovem stolpu. Nedaleč od njegovega vznožja smo si privoščili pico na travi. Ker smo se tako čisto dobro zabavali, smo vzpon na stolp pustili za kdaj drugič. 🙂

Nekaj časa smo še preživeli ob nabrežju Sene, si ogledali mostove z znamenitimi ključavnicami zaljubljenih (ki so mimogrede odlična točka za fotko s stolpom v ozadju), nato pa smo krenili do nesrečne Notre Dame, ki je vsemu svetu na očeh grela pred meseci. Dostop v stolnico ni mogoč, lahko pa uzrete pogled nanjo in na sanacijska dela. 

Naš prvi dan se je je že zlival v večer in utrujenost je počasi pregnala naš raziskovalni duh, zato smo se ustavili še ob Centru Pompidou, nato pa hop na podzemno in spat v naš hotelček.

V sredo smo po še enem dobrem zajtrku (sploh nisem pretirana ljubiteljica marmelad, a te francoske so bile božanske :)) oprtani s prigrizki, vodo in rezervnimi oblačili veselo mahnili proti Disneylandu. Meni je v spominu ostal kot zelo lep park, v katerem se kot v filmih sprehajajo Miki Miške in Jake Racmani, h katerim se lahko stisneš in fotografiraš. No, tega nisem več doživela. Maskote so še, a za vsako tovrstno slikanje je vrsta, fotografira pa te njihov fotograf. Videli smo že veliko nekih tematskih parkov in ne vem, če bi najbolj priporočala prav Disneyland. Prvič, je precej drag (vstopnice so se nam splačale vzeti prek spleta, bilo so cenejše, pa še čakanju na blagajnah smo se izognili), še posebej, če želiš kak „fast pass“. In slednjega si gotovo zaželiš, vrste na vseh atrakcijah so namreč ubijalske. Gneča v samem parku je nepopisna. Veliko je ljubkih Disneyjevih trgovinah, a cene so seveda tudi tam kar zasoljene. Nas je na koncu še najbolj navdušil sosednji park Walt Disney Studios park, ki je tudi zelo lep, njegove atrakcije pa so bile nam še privlačnejše. 

V parkih smo preživeli ves dan, vračali smo se že krepko v temi. Četrtek pa je bil zadnji dan, ki smo ga namenili raziskovanju Pariza. Zjutraj smo se povzeli na Montmartre, hribček, na vrhu katerega smo si ogledali še baziliko Sacre-Coeur. Tukaj vlada zanimivo vzdušje, polno je uličnih umetnikov, za nameček pa se pod teboj še razprostira Pariz. Ob vznožju smo se ustavili še ob znanem Moulin Rougu oziroma Rdečem mlinu, zabavišču, h katerega prepoznavosti so pripomogli tudi filmi, recimo muzikal z Nicole Kidman v glavni vlogi.

Mimogrede smo se ustavili še ob Steni ljubezni in ob ploščicah z izrazi ljubezni v vseh jezikah poiskali „ljubim te“.

Od vse te ljubezni pa smo prešli na pokopališče Pere Lachaise cemetery z zanimivo arhitekturo in pokopanimi številnimi znanimi osebnostmi. Seveda smo obiskali grob Jima Morrisona, na katerem še vedno ležijo plišaste igrače oboževalk.

Nato je bil čas za nekaj narave, sredi tega velemesta. Izbrali smo Parc des Buttes. Mož, ki ni nek pretiran ljubitelj parkov, je takoj rekel, da je to eden najlepših, kar jih je videl. Navdušeni pa smo bili tudi ostali. Poleg vsega tega krasnega zelenja je bilo lepo opazovati tudi francoske navade družin, ki so si na piknikih na odejah privoščili kosilo, vino in druženje s prijatelji. Jaz bi se jim kar pridružila. 🙂

Za konec pa smo  se popeljali še z ladjico po Seni, na kateri sta tudi dva otoka. Od tukaj smo si še enkrat gledali nekatere posebnosti tega več milijonskega mesta, ki zagotovo ponuja še veliko več, kot je tukaj zapisano. 

Mi smo v petek še malo nakupovali, nato pa krenili domov. Ko smo pristali na Dunaju, je moj pogled že uhajal na table na letališču in že sem začela razmiljati, kam nas bo pot zanesla prihodnjič. Mož je rekel, da sem nemogoča. 🙂 A takšna sem, ne morem si pomagati, svet me res glasno kliče. 🙂

Se flamingamo! 🙂