Pritisni enter, da vidiš rezultate ali ESC da se vrneš na stran

Moj, moj pust

Zelo rada imam svoje mesto. Čeprav si moj nemirni duh želi videti ves svet, mi ob vrnitvi s kakšnega potovanja srce vedno prav klišejsko zaigra, ko zagledam tisto znano ptujsko veduto. Grad, ki si ponosno ogleduje svoj odsev v Dravi, predstavlja edinstveno dobrodošlico vsakemu, namenjenemu na Ptuj.

Najraje pa ga imam, ko nori v pustnih ritmih. Vsako leto se znova razveselim, ko tam nekje po svečnici srečam prvega kurenta oziroma koranta. Obožujem to, da Ptujčani vlačimo maske iz enih šestih škatel že veliko pred pustnim torkom. Da vzamemo sila resno projekt novega kostuma za fašenk. Doma običajno potekajo pogajanja o tem, da bi bili letos morda kaj ljubkega, pa moji fantje seveda vedno zmagajo s kakšno bojevniško masko. Z eno najstarejših prijateljic si kot najstnici pošiljava smse z idejami za pustno soboto, ker za pusta ti lahko gre na otročje (no, kot da mi ne gre tudi v ostalih delih leta). 🙂 Všečkam mojega dragega svaka, ki družinske maske vsako leto ustvari za domačim šiviljskim strojem, lani je prišil na stotine pisanih krpic in jih spremenil v sove. Zabavne so priprave z mojim Šus teatrom, v katerem sem delovala nekaj let, dobila pa prijatelje za vse življenje. Muzam se ob ob tem, da je na Ptuju težko dobiti šiviljo za izdelavo kostuma, če je nisi izbral dovolj hitro. Rada imam ptujske krofe in to, da se v tem norčavem času kalorije ne štejejo … 🙂

Spominjam se, kako nesrečna sem bila nekoč na pustni torek, ki sem ga morala, zaradi študijskih obveznosti, preživeti v Ljubljani. Prestolnica je bila tiha in siva in edina maškara, ki sem jo zagledala, je bil klovn, v katerega so našemili nekega otroka. S cmokom v grlu sem takrat mislila na rojstno mesto, v katerem na ta dan ob 12. uri skoraj vsi nehajo delati in v skupinskih maskah odžurajo na ulice.

Morda sem ljubezen do šemljenja podedovala po mami, ki ji je pust vedno predstavljal tudi posebni poligon za ustvarjanje. Najraje se je „znašala“ nad mojimi kostumi. Nekoč si je tako zamislila, da bom predstavljala ljubkega ježka. Kupila je peno, iz katere je izrezala bodice, ki jih je nato prišila na črni telovnik. Še prej jih je, ker so bile seveda v običajni barvi pene, pomočila v črno. Njihov odtenek je bil drugačen od pričakovanega – dobile so neko posebno vojaško zeleno barvo, mene so pa pohvalili, kako lep kaktus sem. 🙂 Mami je hitro iz pene izrezala še hruško in jabolko ter ju prišila na bodice. Takrat je bilo dvomov manj.

Tam nekje pri 9-ih letih sem si želela biti hobotnica. Seveda je moja roditeljica šla v akcijo, nabavila lepo rdečo blago in ga zašila v eno veliko okroglo gmoto, ki sem si jo nataknila na glavo, okoli mene pa so opletale zelene lovke. Takoj so vsi prepoznali, da sem paradižnik. 🙂 

Kakorkoli, prvič me je našemila že za moj prvi pust, ko nisem imela niti še enega leta. Vsi trije z očetom smo bili beli polarni medvedi, ki so aktualna maska še celo danes. V več kot treh desetletjih so romali v posojo k sorodnikom in prijateljem, pred osmimi leti pa sem v majhnega medvedka oblekla svojega prvega sina. V mojih študentskih letih sta v odrasla medveda zlezla moj takrat še bodoči mož in njegov cimer iz študentskega doma. Še zdaj se spomnim, kako sem ju vlekla za noge v teh belih kožuhih, ko sta vsa pijana zjutraj ob štirih po obisku Karnevalske dvorane lezla v iglu, ki sta si ga čez dan postavila moja brata. 🙂 

Vidite, pust je za Ptujčane res nekaj posebnega. Ne samo zaradi kulturne dediščine in vsega, z njo povezanega, ampak tudi zaradi spominov, ki smo si jih v letih nabrali kot krofov za debelo repo. Nekaj pa smo jih, zaradi občasnega (pre)veselega vzdušja, tudi pozabili. 🙂

Seveda ni vse popolno. Krešejo se mnenja o organizaciji Kurentovanja, vsem, ki so se kdaj s tem ukvarjali, se je kaj posrečilo, včasih pa so ga tudi pošteno brcnili mimo. Zaradi našega bogatega pustnega izročila tudi težko razumem tiste, ki so se začeli šemiti za noč čarovnic. Sama bi se res težko pripravila, da bi se skozi Ptuj napotila maskirana oktobra. Ampak kakorkoli, vsakemu svoje.

Jaz ostajam zaljubljena v ptujski pust. Še vedno sem namreč prepričana, da prav na Ptuju na najboljši način prežemo zimo in dočakamo pomlad.

Se flamingamo! 🙂