Mama ni nikoli sama :)

Te dni običajno lulam z dojenčkom v naročju.

Pri pranju las pridem samo do faze šamponiranja, potem pa se že oglasi vsa zmočena elektronska varuška, ki jo jemljem še na rob bane.

Jem stoje, s hrano v eni roki in z najbolj ljubko osem kilogramsko utežjo v drugi (čeprav je to skorajda obrok in telovadba hkrati, ne zgledam kot Heidi Klum – sem preverila v ogledalu). 🙂

Če pridem do telefona in grem na Facebook, ga takoj zagrabijo majhne ročice, zato sem v zadnjem času pomotoma všečkala kar nekaj fotografij in statusov – ne tvojega seveda, dragi bralec tega zapisa, tvoje objave so mi res všeč. 🙂

Te iste male rokice prav tako rade zaidejo v skodelico za tekoči pralni prah, ker skupaj seveda dajeva prat tudi goro perilo (mimogrede, to je prav posebna gora, katere nadmorska višina se vedno znova sumljivo zvišuje – njen vrh je nemogoče osvojiti).

Kadar mlajši mladič spi, vzganjava najine posebne lumparije s starejšim. Kadar spita oba mladiča, vzganjam lumparije z možem. 🙂

Ko pa sem sama, mojo samoto zavohajo gospodinjska opravila. Najde me razmetana kopalnica ali pa pomivalni stroj, lačen umazane posode. Zanimivo, kavč me poišče najredkeje.

Kadar imam pozno zvečer pet minut samo zase, pa spet nisem sama. Sreča je z mano. Ko vse potihne in slišim lastne misli, se namreč vedno znova zavem, kako lep dan je za mano in kako hvaležna sem za vse tole. Ne odrastita mi prehitro, fanta moja!

Se flamingamo! 🙂