Konj v centru Ptuja

Velika pošiljka snega je na Ptuj pripeljala tudi posebnega konja – sneženega. Nastal je pod spretnimi in nadarjenimi rokami Ptujčanke Mihele Medved, sicer grafične oblikovalke in ljubiteljice teh krasnih živali, ki ga je postavila kar na svoji terasi.

Snežno umetnino je ustvarila sama minulo soboto, zanjo je potrebovala dve uri. „Lahko še prištejemo približno 15 minut lopatanja, da sem naredila kup. 🙂 Pa vmes sem šla na kavo, da so se temperature še malo dvignile. Tako se je vse sprijelo in lahko sem delala detajle,“ je povedala.

Samo ustvarjanje je v šali poimenovala kar sobotna meditacija. Njen rezultat je konj, ki je celo malo večji od pravih: „ Ali pa je  reeeeeeees velik konj naravne velikosti. 🙂 Glede na količino zapadlega snega v zadnjih dneh, sem že skoraj cel teden opazovala, kako se mi na terasi kopiči material. Sprva je bilo premrzlo, sneg pa čisto šibki, iz njega se ni dalo narediti nič. Ta sobotna “odjuga” pa je prišla ravno na pravi dan, saj sem imela čas.“

Zima in konji so topšit

Tako je združila dve svoji veliki ljubezni: zimo in konje. „Jaz sem pač zimski človek, severni Medved. Mraz me sploh ne moti. Raje imam, da me zebe, kot da mi je vroče. Moj moto je: vedno se lahko bolj oblečeš, prideš pa do točke, ko se ne moreš bolj sleči,“ je pojasnila in dodala, da gre tudi raje na bordanje ali smučanje kot na morje. Ni ji namreč boljšega kot tak zimski aktivni dopust s prijatelji. Prav tako pa obožuje jahanje in ima svojega konja: „Štiri leta nazaj sem si izpolnila najbolj noro željo in ni mi žal niti ene minute vloženega časa, niti enega evra in niti enega „muskelfibra“, ki je posledica treninga. :)“  

Kip je nastal po spominu, brez gledanja na fotografijo

Skulpture iz snega je sicer rada delala že od malega. Začela je seveda z navadnimi snežaki in igluji, potem je preskočila na živali. Pred njihovo hišo je tako po navadi na kupu nakidanega snega nastal kakšen pes ali kaj podobnega: „Ampak konja sem pa naredila prvič. To, da je tako realen, je po moje rezultat skoraj obsedenega risanja teh živali. Od tretjega leta dalje sem namreč risala skoraj samo konje v vseh pozah, ki sem si jih lahko zamislila. Babica še zdaj hrani veliko teh risb.“

K resničnosti kipa pa so prispevale tudi njene zdajšnje izkušnje s temi plemenitimi živalmi. Neprestano se jih namreč dotika, pozna njihove poteze, mišice, razmerja telesa in podobno: „Kip je nastal samo po spominu, nisem gledala fotografije. Kakšen detajl malo šepa, vidim, kje ni popoln in bi lahko bilo bolje, ampak samo s prsti je kar težko oblikovati takšne podrobnosti.“

Drobne nepravilnosti seveda opazi samo ona, vsi ostali pa s(m)o popolnoma navdušeni nad konjičkom, ki bo sedaj spal na terasi, dokler ga ne pobere odjuga.

Se flamingamo! 🙂

Foto: arhiv Mihele Medved