Kako sem se zaljubila na prvi (p)ogled

Po nekaj dneh potepanja po Miamiju, o katerem si lahko preberete TUKAJ, smo sedli v naš izposojeni avtomobil in se odpeljali naproti Florida Keys. Komaj sem jih čakala, saj sem zanje imela velika pričakovanja. Za to destinacijo naju je z možem med drugim navdušila serija Bloodline, v kateri je veliko pozornosti kamere namenjene tudi samim krajem, v katerih se zgodba dogaja – torej tem posebnim otočkom. Da je res nekaj na njih so vedeli že Beach Boysi s svojo:  “Aruba, Jamaica, oh, I want to take you, Bermuda, Bahama, come on, pretty mama, Key Largo, Montego, baby, why don’t we go … Off the Florida Keys …” Seveda je ta pesem postala himna tega dela našega potovanja, saj smo si jo v avtu ves čas vrteli in prepevali. 🙂

Tako imenovani Ključi Floride so sicer skupina koralnih otočkov, od Miamija do zadnjega te loči le nekaj ur vožnje. In to kakšne, tanka cesta se vije med turkizno modrim morjem, ki ga občasno preleti kak pelikan ali pa se iz voda požene kakšna zanimiva morska živalica. Otočkov, ki jih povezuje 47 mostov, je veliko, mi smo se ustavili na Key Largu, Islamoradi, Marathonu in pa seveda na končnem – Key Westu, ki je tudi najbolj južna točka Zda in je že bliže Kubi kot Miamiju.

Na Key Largu smo šli snorklat na koralni greben in ni lepšega kot plavati v naravnem akvariju, polnem pisanih ribic in zanimivih rastlin. Z možem sva se izmenjavala na ladji pri našem 18-mesečniku, medtem ko je desetletni potapljač že sam raziskoval morske globine. Morski psi? Ja, vodič mi je mirno povedal, da jih je precej, ampak da nas ne bodo pojedli. 🙂 Srečali sicer nismo nobenega, očitno so bolj sramežljive sorte. 🙂

Na Marathonu smo se skopali na eni izmed bolj znanih plaž, imenovani Sombrero Beach, na Islamoradi pa spali na enem od lepših prostorov doslej.

Pa še večerjeli smo v lokalu po našem okusu  – poglejte samo te napise. 🙂

Najbolj od vseh otočkov pa me je očaral zadnji – Key West, pa čeprav  smo na njem doživeli celo nekaj edinih deževnih uric našega potovanja. Lahko bi rekla, da sem se vanj zaljubila na prvi (p)ogled. Večne poletne temperature, viseče mreže na plaži, turkizno morje, koktajli, barvita arhitektura, gostoljubnost domačinov … Če imaš rad pisanost življenja, se tukaj po mojem zagotovo počutiš fajn. 🙂 Jaz sem pozitivne vibracije čutila tako močno, da so se mi zdele skorajda otipljive.

Ogledali smo si ga z očarljivim starinskim turističnim avtobusom, doživeli živo glasbo v lokalih, okušali dobro hrano ter na ulici srečali veliko petelinov in kokoši. Ja, prav ste prebrali, perutnina se po Key Westu sprehaja prosto in je baje ena najbolj fotografiranih prebivalcev tega odštekanega koščka sveta. Kot nam je povedal naš vodič, gre za potomce petelinov, ki so jih nekoč gojili za boje. Ko so ti postali prepovedani, so marsikatere izmed teh ubogih bojevnikov osvobodili, njihovi nasledniki pa se še danes prosto sprehajajo po mestu, kljub občasnim poskusom oblasti, da jih ujamejo v kletke.  Te so namreč prebivalci redno odpirali in živali spuščali nazaj na prostost.

Key West se ponaša tudi z ljubkim muzejem metuljev, posebno arhitekturo in najbolj južno točko Združenih držav Amerike. Tukaj pa se začne tudi njihova avtocesta, številka 1 (US 1).

V posebnem spominu nam bo ostal tudi hotel, v katerem smo bivali. Zagotovo je bil eden od bolj izvirnih. V pozdrav nam je zapela in zaplesala velika pisana papiga, v času kosila pa so vsak dan na pomolu hranili morske pse, ki so iz širnega morja priplavali na slastni obrok. Za to pa ni skrbel kak močan silak, kot bi utegnil kdo pomisliti ob teh mogočnih morskih živalih, ampak simpatična in drobna babica z mašnjo v laseh. Odštekano, vam rečem. 🙂

Hotel se je ponašal tudi z morsko hrano, ki je bila le v nekaj minutah iz vode že na krožniku. Poskusili smo njihove znamenito jed “stone crab”, saj nam vsi ponavljali: “You must get stoned.” 🙂 Na splošno smo ves čas našega potovanja okusno jedli, pa četudi smo včasih vzeli kar pečene perutničke iz njihovih velikih super marketov in jih pojedli ob avtu na parkirišču. To so tiste vrste “pikniki”, ki imajo posebni čar . 🙂

Ker smo bili v Zda 14. februarja, smo težko šli mimo valentinovega, ki ga sicer z možem ne praznujeva. Tukaj pa se je nekako poklopilo tudi tole, saj smo se ravno na ta večer spontano znašli na koktajlih na majhni plaži čisto ob morju, igrala je živa glasa in gorelo je na tisoče lučk. Da ne bi bilo vse skupaj preveč romantično, pa so poskrbele table, ki so opozarjale na prisotnost kuščarjev. 🙂 Na Floridi ni seveda nič nenavadnega, če se mimo tebe recimo na pločniku mirno sprehodi kak tak metrski barviti plazilec.

Na potovanju smo spoznali veliko ljudi, za kar ima zasluge tudi naš najmlajši družinski član, ki je v fazi deljenja kepic, tako nam kot popolnim neznancem, pa naj gre za carinike ali prodajalce v trgovini. 🙂 Vedno znova me preseneti, kako lahko že tako majhen otrok naveže stike. Če je njemu to šlo dobro od rok (in to dobesedno z njegovimi kepicami :)), pa je starejšemu druženje šlo dobro od jezika.  Pri desetih letih se je znal v angleščini dogovoriti že skoraj vse in tudi to je ena od številnih prednosti potovanj za otroke.

Američani na splošno radi poklepetajo, te povprašajo od kod si in kako si zašel k njim, mimogrede nam je kdo celo navrgel, da je recimo sin Slovenke. Kot vedno, se izkaže, da je svet pravzaprav mali. 🙂

Florida Keys so zame tako res bili čarobni in še danes, ko se sprehajam skozi fotografije ali vidim magnetek od tam na našem hladilniku, me spomin nanje prijetno greje. Vesela sem, da sem bila tam in da smo se odločili za tak način življenja, pri katerem vlagamo predvsem v doživetja in potovanja. Včasih se mi zdi, da na kakšnem takšnem potepu zaživimo kar več življenj hkrati, toliko novega vidimo, spoznamo, se naučimo, doživimo … Sicer pa, saj veste, prava družba in ljubezen do življenja sta v bistvu dovolj, da je čarobno kjerkoli že ste. 🙂

Se flamingamo! 🙂