Dimekov in Davorjev večer, kot sem ga videla jaz :)

Modri flamingo zelo rad leta po svetu in po različnih prireditvah, včasih pa kakšno tudi sam organizira. 🙂 Tokrat smo tako v nedeljo, 15. julija, v čudovit ambient Ptujskega gradu povabili dva člana enega najbolj priljubljenih slovenskih bandov Mi2: Jerneja Dirnbeka – Dimeka in Davorja Klariča.

Mi2 si težko predstavljamo brez Dimeka, ki je skupaj s pevcem Tonetom Kregarjem „kriv“ za odlična besedila njihovih uspešnic, s Tončem pa si podajata tudi mikrofon. Jernej je prav tako ustanovni član te zasedbe, v katero poleg petja in besedil prispeva še igranje kitare. Sicer ustvarja tudi za druge glasbene izvajalce, televizijo in gledališče, pred dvema letoma je izdal svoj prvi roman Pevci pozabljenih pesmi. Pred meseci pa sta z Davorjem, ki se je Mi2 pridružil pred kratkim (pred tem pa sodeloval s številnimi zasedbami in izvajalci, kot so Šank rock, Elevators, Magnifico, Vlado Kreslin, Laibach …), pričela še s samostojnim projektom Z muziko o vinu in ljubezni.

Glavni razlog zanj je obširen opus Jernejevih del, ki se je nabral skozi leta glasbenega ustvarjanja, pri čemer pa določene pesmi zaradi svoje narave (dolžine, žanra, oblike) niso našle mesta v standardnem koncertnem repertoarju skupine ali pa so bile napisane za druge glasbene izvajalce.

Za toliko napisanih besedil seveda rabiš veliko navdiha in idej. Jerneju se te po navadi porajajo ob poslušanju zgodb drugih in opozovanju sveta okoli sebe. Kot sam večkrat reče, bi namreč težko doživel vse, o čemer piše, za kaj takega bi potreboval več življenj. Prav tako bi bilo čisto preveč naporno na lastni koži izkusiti vse tiste nesrečne ljubezenske usode, o katerih pripoveduje v pesmih, kot so recimo Čakal sn te ko kreten, Pa si šla, Zbudi me za prvi maj in tako dalje … 🙂

Verjetno ni treba posebej omeniti, da sta Dimek in Davor z nastopom na Ptuju razturala. 🙂 Vino in ljubezen sta temi, ki ponujata res veliko sočnega materiala, in če o njima govori tak mojster besede, kot je Jernej, je zadovoljno občinstvo hitro tu. 🙂 Seveda tudi zaradi Davorja in vseh glasbenih sestavin večera. Glasbenika namreč skladbe izvajata z uporabo akustične kitare, klaviatur in vokalov, tu pa tam pa za popestritev aranžmajev uporabita še kakšen za današnje čase precej neznačilen instrument.

V njunem programu je za vsakega nekaj. Če se želiš nasmejati, ti to omogočajo hudomušna besedila in pa Jernejeve šale med pesmimi. Če se želiš zasanjati, zabavno in zbadljivo naravo prireditve ravno dovolj velikokrat presekata z romantičnimi komadi. Še otroci so bili zadovoljni (8-letnik od naših dobrih prijateljev je bil presrečen, da je slišal pesem o nekom z dolgimi … jajci. 🙂 Še naslednji dan je ves navdušen razlagal o tem, kako so se zataknila ali nekaj podobnega. :)).

Sicer pa sta večer na Ptuju začela z legendarno Visoko pesmijo, ki zajema življenjsko pripoved od zadaj naprej – če boste temu besedilu skrbno prisluhnili, vam res ne bo žal. Manjkala nista celo hit Čista jeba, pa Večer pred Rudekovo gorco, ki je meni tako in tako ena najlepših. Slišite jo lahko TUKAJ.

Čudovito je zvenela Praznična, ob kateri se nam je, kljub poletju, zaluštalo v zimskem večeru spiti tisto drago vino, ki povzroča glavobol.

Meni je bila zelo všeč tudi provokativna Jadralska, za katero je Jernej dobil idejo, kje drugje kot, na jadranju. 🙂 Slednjega je opisal, kot ga je doživel sam, brez olepševanja. Zato v njej pripoveduje, da je vseeno, če ni vetra, samo da zdržijo jetra in da pijejo kot živine od marine do marine. 🙂

Slišali smo še sarkastično osamosvojitveno epopejo Fajt, pa epsko posteljno tridejanko Mati, snaha, hči, samoizpovedno Med sodi rojen, pa še eno meni zelo ljubo Mašne misli … Prav vse pesmi so šle v uho, besedila so pa itak izvirna, šaljiva, romantična, zbadljiva … s potenciali, da zrastejo v hite (za tiste, ki to še seveda niso :)).

Zelo sem vesela, da sta se glasbenika odzvala našemu povabilu na Ptuj, nas nasmejala, zasanjala in očarala, pa tudi dala misliti o družbi, v kateri živimo. Hvala, Jernej in Davor, zakon sta! 🙂

Ko poslušaš recimo kak tak krasni komad, kot je Zbudi me za prvi maj ali pa Večer pred Rudekovo gorco, pomisliš, da mora za takšnimi besedili stati en prav fajn človek. In lepo je, ko potem ugotoviš, da je res tako. 🙂

Prav tako me veseli, da so nam večer pomagali izpeljati v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož (še posebej hvala Sandiju in Nejcu :)) in družbi Radio-Tednik Ptuj (še posebej hvala Dragotu, ki ga še danes kličem direktor in spada med tiste šefe z dobrimi srci :)). Zahvaljujem se tudi Štajerski hiši kulinarike, da nismo bili žejni in lačni. 🙂 Njihovo osebje je profesionalno in tako prijazno, da svoj kombi brez oklevanja posodijo celo za prevoz glasbene opreme. 🙂

Prireditev pa je prav tako uspela, zaradi prijateljskih vezi, ki sem jih stkala na mojem prejšnjem delovnem mestu. Estera (moja draga, zabavna in hkrati zaskrbljena, prijateljica za vse življenje, ki je vsaj stokrat v nedeljo pogledala radarsko sliko padavin:)), David (tak prijeten karakter s toliko znanja in veščinami, da ga samo iščeš:)), Tone (tonski mojster, ki se resno in zavzeto predaja svojemu delu), hvala za sodelovanje in še kdaj. 🙂

Zdaj se tole že bere kot kak osladni zahvalni govor na podelitvi Oskarjev, ampak moram omeniti še mojega vsestranskega moža, ki je najbolj sposoben človek, kar jih poznam. En dan nam v lastnem čebelnjaku pridela nekaj litrov medu, nato naredi nekaj vrhunskih plomb v njegovi ordinaciji, vmes vstane ob 6. uri zjutraj z dojenčkom, gre spuščat drona z najinim starejšim sinom, zvečer je pa na našem dogodku že v vlogi fotografa, ker mu tudi to gre dobro od rok. Aja, sem omenila, da vmes tašči naredi še nekaj omar za v spalnico? 🙂 Predvsem pa vedno in povsod podpira vse moje bolj ali manj zmešane ideje. In zares prav nikoli ne želi pristriči kril mojemu nemirnemu duhu.

Na koncu pa še en velik hvala tudi vsem prijateljem in tistim, ki jih ne poznam :), da ste prišli, kar precej se nas je nabralo. Ravno o vas je govoril zadnji komad v tem večeru. V pesmi, ki opisuje občinstvo pod odrom, je nekaj posebnega. Nekaj otožnosti, ki te malce sili kar na jok, hkrati pa ob njej radostno pomisliš, da je življenje lepo. Tudi zaradi vseh nas – tistih na odru ter tistih pod njim in vsega, kar dajemo drug drugemu.

Foto: Boris Bombek

Se flamingamo! 🙂