Čokolade, vode in ljubezni ne sme zmanjkati

Petra Kurnik je moja sosošolka tako iz osnovne kot srednje šole, ki jo poznamo vsi v naši generaciji – zaradi nje namreč nikoli ne pozabimo proslaviti kakšne okrogle obletnice šolanja, saj je že od nekdaj pobudnica in organizatorka takšnih druženj. Na splošno boste težko našli Ptujčana, ki mu ne bi bila vsaj malo znana. Sreča jo namreč lahko vsak, ki obišče Mestno gledališče Ptuj, v katerem je zaposlena. Če ne tam, pa jo je bilo mogoče velikokrat opaziti na kakšnem odru ali slišati na radijskih valovih, saj je delala tudi kot voditeljica. Nanjo lahko naletite na Kurentovanju ali odeto v Rimljanko na Rimskih igrah – zgodovino in tradicijo svojega mesta jemlje namreč zelo resno. Dobro znana je tudi vsem ljubiteljem živali, za katerih dobrobit se vedno odločno bori. Prav tako jo težko zgrešiš zato, ker vedno jasno in glasno pove svoje mnenje. Slednje je velikokrat na strani tistih, ki so jim kršene kakšne pravice. S svojimi besedami in dejanji tako poskuša spreminjati svet na bolje. Odlično se razume s tremi sestrami, družino pa je prav tako našla v nekaterih prijateljih. Pa še prepeva si ob vsem tem. Celo na stranišču. 🙂

V gledališču je pravzaprav pristala čisto po naključju: “Pred 12-imi leti so potrebovali pomoč in … evo mene. 🙂 Opravljam tajniška in blagajniška dela, vendar to ni vse. Ker nas je malo, ustvarjamo pa obširno in veliko produkcijo, se preostala področja, kot so odnosi z javnosti, marketing, trženje, arhiviranje, organizacija manjših stvari in ostale podrobnosti, razdelijo med vse nas. Zgodi se, da na koncu opravljaš čisto druge stvari, kot si jih načrtoval. V bistvu je vsak dan presenečenje. :)” Delavnik je velikokrat dolg in ponavljajoč, da je vse skupaj vredno pa jim pokažejo številke in vtisi obiskovalcev. “Ti so dokaz, da nekaj delaš prav. Srečni, zadovoljni, pretreseni, navdihnjeni obrazi, ki odhajajo iz uprizoritev, so tisto, kar si delujoči v gledališču želimo,” je pojasnila.

V službi spoznava znane Slovence

Vesela je, da je del teatra, ki na Ptuj pripelje številne zanimive umetnike. Pravi, da imajo veliko srečo, ker lahko delajo projektno: “To pomeni, da imamo različne igralce, režiserje in ekipe, ki smo jih res veseli. Zdi se mi, da to začutijo in se radi vračajo k nam. Smo naravni in iskreni, kar cenijo. Tako se hitro zgodi, da si na primer pečeš perutničke z Gojmirjem Lešnjakom Gojcem, poješ s Heleno Blagne na večerji ali prepričuješ Tadeja Toša, da ga boš peljal domov, ker tja ne more v dežju s 56 let starim mopedom.” Vsem se trudijo predstaviti najstarejše slovensko mesto v vsej lepoti, pa tudi samo gledališče jim želijo ohraniti v najlepšem spominu. “Ptujčani pa tako srečujejo na ulicah Klemna Slakonjo, Domna Valiča in ostale. Veseli smo, da vsi ti vsaj za kratek čas postanejo del našega mesta in vsakdana. Zdi se nam, da so tudi igralci veseli Ptuja,” je še dodala.

Ptuj je zanjo ljubezen

Na splošno ima Petra zelo rada svoje mesto, ki je zanjo najlepše na svetu. “Veste, tisti občutek, ko se pripelješ od nekod in zagledaš v daljavi Ptuj? In si doma. Tvoje srce je veselo in navdušeno. Ptuj je ljubezen,” je poudarila. Ne glede na to, je seveda prepričana, da bi lahko bilo marsikaj boljše. “Pa vendarle: nekdo, ki trdi, da naše mesto spi, je v veliki zmoti. Tak se mora odtrgati od televizije in svojega varnega zavetja doma ter priti v mesto. Ker je ponudbe veliko in vedno več. Osebno me politika in uveljavljanje volje ne zanimata. Priznam pa, da sem vesela vsake dobre in pozitivne spremembe. Seveda bi lahko bilo bolje, ampak lahko bi bilo tudi slabše,” meni Petra, ki bi povečala predvsem odgovornost in spoštovanje ljudi do svojega kraja in do drug drugega.

Na nedeljskem kosilu se zbere 19 najožjih družinskih članov

Njeno varno zavetje je družina, ki je po njenih besedah takšna kot iz filma Moja obilna grška poroka: “Najožja šteje 19 članov. Na nedeljskem kosilu. Verjetno si predstavljate, kako je to videti – veliko in glasno. 🙂 Takšni smo mi vsi, brez izjeme. Iskreni in direktni, topli in nasmejani, pa tudi zelo trmasti.” Družina ji pomeni vse, v njenem objemu se lahko razjoče brez pojasnila, pa bodo vsi vedeli, kako in kaj. “Sem namreč zelo jokava. Imam tri sestre, ki so mi iz leta v leto večje prijateljice. Sem najmlajša med njimi, po drugi strani pa najvišja in najbolj široka, pa sem še vedno njihova tamala. In mi je fino, saj so poskrbele, da sem že pri 12-ih letih postala teta. To se ne zgodi kar tako. Vsakega člana naše družine imam posebej rada, ampak enako močno. Vsi so moji,” je povedala z velikim nasmeškom na obrazu. Prijatelji pa ji pomenijo drugo družino, tisto, ki jo je izbrala sama. “Okrog sebe imam kar nekaj ljudi, ki se jim lahko zaupam in ki me res poznajo, sprejemajo in tudi prenašajo. Res sem srečna, da imam ti dve moji družini,” je hvaležna.

Nesojena gospodinja, ki jo danes vleče v svet

Kot majhna deklica si je želela postati gospodinja. Takšna s kmetijo, številčno družino, dosti živalmi in veliko zemlje. Potem pa je odrasla in začela raziskovati svet: “Pa so se želje spremenile samo do te mere, da zdaj ne bi imela več velike kmetije, pač pa hišico ob gozdu, z majhnim vrtom, veliko živali in dobro izhodiščno točko za potovanja,” je pojasnila. Obožuje namreč naravo in živali. Te so zanjo najboljša bitja na svetu: “Zdi se mi tak čudež opazovati naravo, z vsemi svojimi veličinami in malenkostmi – od gora, rek, jezer, slapov do čebelic in metuljčkov, ki se pasejo na pravkar razcvetelih popkih in rožicah. Živali so nekaj najlepšega, kar nam je narava podarila za spremljevalce na tem planetu. Ljubezen do njih ni naključje. Vsi vemo, da te ljudje s svojimi besedami in dejanji lahko zelo hitro prizadenejo. Tega pri živalih še nisem doživela.” Od njih se tako lahko po njenem veliko naučimo. “Včasih me kdo čudno pogleda, ko rečem, da jih imam celo malce rajši kot ljudi. Ampak je res, priznam. Moja psička Berta in zajčica Bella sta prekrasni. In ne glede na to, da je ena lovski pes, druga pa potemtakem plen, sta se naučili živeti v simbiozi. Z menoj. Kar ni vedno lahko,” je šaljivo pristavila.

V življenju jo osrečujejo malenkosti 

Materialne dobrine ji ne pomenijo veliko. “Mene v življenju res osrečujejo malenkosti. Zdravje, živalski mladički, srečni ljudje, rožice na cesti, sreča in uspehi mojih najbližjih … Imam streho nad glavo, sem načeloma zdrava, imam za preživetje in živim v krajih, ki so prekrasni. Okolica Ptuja je prečudovita. Po desetih minutah vožnje iz mesta že doživiš drugačne dialekt, navade in naravo. Lepo je tudi drugje, ampak doma je še vedno najlepše. 🙂 Takšne stvari me osrečujejo. In najpomembnejše: vedno pride prav nekaj humorja. Drugače živimo preresno,” je prepričana Petra, ki si v prihodnje želi predvsem večje odgovornosti človeštva do našega planeta ter veliko spoštljivih, prijaznih in nasmejanih ljudi. Pa tudi, da ne bi nikoli zmanjkalo njenih osnovnih sestavin za srečo: čokolade, vode in ljubezni. To pa vsekakor podpišemo, kajne? 🙂

Se flamingamo! 🙂 

Foto: arhiv Petre Kurnik